CTV FILM
CTV Film pomeni: Celovečerni, televizijski film. RAzlika med televizijskim in “pravim” filmom je načelno v glavnem v proračunu filma. Zakaj?
Televizijski film je delan za majhne škatle, ki jih imamo doma in le te prenesejo tako slabšo sliko, kot tudi slabše ostale vizualne elemente, ki tvorijo “pravi” film (zvok, kostume, scenografijo), kot tudi dramaturško in narativno šlamparijo zaradi preprostih razlogov: v majhni TV škatli ne opazimo vsega bogastva vizuelnih elementov kot na velikem platnu, če pa zgodba (ali način pripovedi) malo zaškripa, gremo komot do hladilnika po sendvič in pivo - če pa zaškripa še malo bolj, z lahkoto prestavimo program.
Na tej strani vas bomo obveščali o tehnologiji, ki se bo uporabljala pri temle filmu in razlogi (in omejitve) zakaj bo temu tako.
P.S.
Kar pa ne pomeni, da se bomo maksimalno potrudili.
NEKAJ UTRINKOV KRITIK MOJEGA ZADNJEGA FILMA
“…Namučil nas je ta Tarantinov ciciban skoraj z vsem: z intelektualističnimi
dialogi tam, kjer bi moral biti suspenz, z dobrimi igralci (Borut Veselko, Pavle Ravnohrib, Magnifico, Urška Božič, Aljoša Rebolj, Vlado Novak), ki so gnjavili drug drugega in si puščali kri, zlasti pa s svetopisemsko metafiziko nasilja, ki da je resnica našega življenja.
Problem je v tem, da je ta resnica postavljena pred nas kot revolver na vodni curek. Tu ne gre za to, da v Pokru, za katerega je filmski sklad primaknil 30 milijonov, ni za prašek smodnika slovenskega sveta; gre za to, da je film z obsesivno idejo o nasilju žanrsko anahronističen, recepcijsko pa dolgočasen in mučen. Ob vsem tem je treba reči, da Anžlovar zna režirati štimungo, to pač kažejo interierne sekvence; kaj če bi se preizkusil s kratkimi otroškimi?”
Peter Koljšek
… Za Poker ne vem, koga nagovarja. Gledalca gotovo ne. Zato se je ob vsem citatorsko-eksploatacijskem odnosu vredno vprašati, ali Vinci ne zna delati filmov ali jih ne zna gledati. Filmi ga gotovo fascinirajo, a očitno jih gleda tako površno, da absorbira samo največje floskule in prežvečene stereotipe. Pri Tarantinu je videl, da je vedno veliko krvi, pri Scorseseju, da non-stop preklinjajo, pri Peckinpahu, da na koncu praviloma vsi umrejo. Gre za največje in največkrat interpretirane ameriške režiserje, Vinci pa si izposoja tisto, kar običajno vidimo v triminutnih najavnih spotih. Kar je spodaj, pod kožo, spregleda.
Seštejte vse tri primere in dobite Poker – izdelek, ki je tako zaposlen z drugimi filmi, da je pozabil nase…
Simon Popek
…Anžlovar je dokaj analogen revež. Sam pri sebi verjetno opazi, da nič ne zmore, sam pri sebi verjetno vendarle dobro ve, da ni nikakršna kapaciteta. Zato pač izbere silo, duši nas s krvjo, frise nam tunka v plazmo. Brez nasilja, brez penetracije primitivnega ga ni, preprosto ne eksistira…
Marko Bauer
